Slovenščina: Fotografije pripadnikov italijanske 46. pehotne divizije – zgodba o izgubljenem zakladu.

     V obdobju, ko za dediščino soške fronte na Slovenskem še ni bilo posebnega zanimanja, je na podstrešjih in po kleteh v Posočju počivalo veliko tega, kar sta po kobariški bitki tu zapustili obe vojski. Vojna se je takrat v nekaj dneh preselila daleč na italijansko ozemlje. Z mislijo in spominom na vojno so v naslednjih desetletjih te kraje obiskovali le posamezni udeleženci teh bojev in njihovi sorodniki. Domačini se verjetno niso spraševali, zakaj je na italijanskih šolskih in avtomobilističnih zemljevidih zabeležen komaj 1.360 metrov visoki Mrzli vrh.
     Med tistimi, ki so vedeli za razlog, so bili pogosto lovci iz Italije. Ob neki priložnosti je njihov gostitelj iz vasi Smast, član domače lovske družine, v pogovoru omenil, da je na sosedovem podstrešju veliko kartonskih škatel, v katerih so fotografije na steklu. Videl je, da jih zadeva zanima in jim zato eno od teh škatel izročil. Nekaj let pozneje je Posočje prizadel potres in razmajal tudi omenjeno hišo. Domačini so pred rušenjem in obnovo iz hiš odnesli uporabne in koristne stvari. Stotine steklenih negativov v kartonskih škatlah očitno niso bile ne eno ne drugo. Buldožer jih je skupaj s strešniki, tramovi in kamenjem naložil na tovornjak in tako so končali svojo pot na odlagališču ruševin.
     Dve desetletji pozneje je italijanskim lastnikom škatle z dvanajstimi steklenimi negativi prišlo na uho, da je bil v Kobaridu ustanovljen muzej, ki pripoveduje zgodbe o soški fronti. V Kobarid so poslali dvanajst fotografij in muzeju zaželeli uspešno delovanje. Tako so ohranili vsaj majhen drobec izjemnega fotografskega fonda in zgodbo o izgubljenem zakladu.
     Fotografije so bile pod napisom »Brez nasmeha« predstavljene leta 2010 na razstavi »Mrzli vrh – gora krvi in železa«. Že na prvi pogled je bilo očitno, da so bile delo poklicnega fotografa in da niso bile posnete z namenom, da bi kakorkoli služile potrebam divizijskega poveljstva. Divizija v svoji sestavi ni imela fotografske službe, tako da tako obsežen fond, zbran in urejen v enem poslopju, odpira vprašanja, na katera bo težko najti odgovore. Videti je, da so fotografije naročali in plačevali vojaki ter jih pošiljali domačim – vendar »brez nasmeha«. 

Kdo je bil fotograf? Kakšna je bila njegova usoda? Kakšen je bil njegov nadaljnji opus? Je negative spremljal tudi kakšen zapis? Bomo kdaj izvedeli odgovore na ta vprašanja? Je zgodba o izgubljenem zakladu zaključena?