Slovenščina: Proti kriminalizaciji vstajnikov!

Dolgoletni aktivist Irfan Beširević je tik pred novim letom dobil od države »pogojno« darilo -- 4 mesece zapora pogojno za čas 2 let. Pogoj bo nad njim visel 2 leti. Kako in s čim bo ta pogojnost utemeljena, lahko sklepamo, da bo tako samovoljna, kot je bila obsodba Mariborske Sedmerice, ki je bila jeseni 2013 brez neposrednih dokazov obsojena na 7 mesecev zapora. Tako Irfan Beširević kot Mariborska Sedmerica so bili spoznani za krive zaradi sodelovanja v skupini, ki naj bi s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje.

Irfan naj bi na 2. vstaji v Ljubljani skupaj z vstajniki vlekel vrv, ki je bila pripeta na protiizgredniško ogrado. Policisti so vrv prerezali in ob prvi priložnosti vstajnike izdatno poškropili s poprovim sprejem. In če obrnemo perspektivo -- policisti so delovali organizirano in nasilno proti civilnim osebam in jim preprečili civilno dejanje svobodno izraziti svoje nezadovoljstvo z oblastmi in kapitalističnim razlaščanjem. Toda s soglasjem države se policijsko nasilje nad vstajniki prikriva pod krinko vzdrževanja Javnega reda in miru. Dejansko pa je policija na vstajah pretepala in ovajala ljudi, izdatno in brez razloga uporabljala prislilna sredstva (poprov sprej, solzilec, vodni top) in zbirala dokaze za kasnejše sodne procese. Ustrahovala in zatirala je vstajnike in vstajnice, da bi v družbi ohranila status quo. Po vstajah je svoje posnetke in ves zbrani material pripela na posameznike in jih predala sodstvu. Za obrazložitev »kaznivega dejanja« se je poslužila dovolj ohlapne in dovolj splošne pravne formulacije, s katero bi lahko zajela čim širši krog ljudi -- sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje. Če povežemo skupaj politične procese v Mariboru, Ljubljani in drugih slovenskih mestih, postane jasno, da smo na sledi organiziranemu procesu kriminalizacije vstajnikov.

Mediji in civilna družba bi morali prenehati s senzacionalističnim ločevanjem med kultiviranimi protestniki in neartikuliranimi izgredniki, ki jih je treba sankcionirati. Primera Mariborske Sedmerice in Irfana Beširevića najbolje kažeta, da je bila ta razdelitev vstajniške množice vsiljena od zunaj in da za njo stoji legitimiranje policijske represije in političnih procesov na sodišču.

Oblastniško kaznovanje vstajnikov ima vlogo stresnih testov na učinkovitost policijske represije in sodstva pri zatiranju prihodnjih ljudskih nemirov. Po zgledu Španije, kjer so lani uvedli nove zakone, s katerimi so protestnikom vsilili nove prepovedi in zelo visoke denarne kazni, lahko sklepamo, da se bosta policijsko sankcioniranje in sodna praksa le še zaostrovala tudi drugod po Evropi.

Zdaj je na preizkušnji naša solidarnost, s katero se bomo uprli kriminalizaciji vstajnikov in vstajnic. Ne smemo pustiti, da nas zauzdajo s finančnimi, pogojnimi ali zapornimi kaznimi, saj te niso problem posameznega vstajnika/ce, ampak skupna točka za ponovno povezovanje ljudi proti oblastniškim poskusom oslabitve vse bolj razlaščenih, a vse bolj jeznih ljudi. Vsak izmed nas bi lahko bil sodno preganjan, če bi ga policijski ovaduhi le prepoznali v uporni skupini. Vstajnike in vstajnice, ki so ali šele bodo prejeli kazni, je potrebno podpreti in iznajti načine, kako breme kazni reševati kolektivno. Oblastem, represivnim organom in sodiščem bomo pokazali, da nas s svojimi pravnimi konstrukti in političnimi procesi ne bodo prestrašili.