Slovenščina: Založbi Studia Humanitatis in Sophia sta v sodelovanju z Delavsko-punkersko univerzo pripravili pogovor ob izidu dveh knjig Davida Harveyja, Kratke zgodovine neoliberalizma in Kozmopolitstva in geografij svobode. Pogovor se je odvil v sredo, 24. oktobra 2012, ob 11. uri v Prešernovi dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Novi trg 3, 1000 Ljubljana). Vodil ga je Rok Kogej, odgovorni urednik založbe Sophia, pridružili pa so se mu:

dr. Bojan Bugarič, profesor upravnega prava na Pravni fakulteti,

Sašo Furlan, član programskega odbora DPU,

dr. Primož Krašovec, član programskega odbora DPU,

dr. Jože Vogrinc, profesor sociologije na Filozofski fakulteti.

NEOLIBERALIZEM S SLOVENSKIMI ZNAČILNOSTMI

Ker je [švedska] vlada zgubila zaupanje javnosti, je bilo treba najti novo pot za nadaljevanje neoliberalnih reform. Odgovor je bila pridružitev Evropski uniji, kar je poteza, ki jo je »verjetno najlažje razumeti kot poskus poslovnega sveta in Konservativne stranke, da ekonomske ideje in institucije EU z mednarodnim združevanjem dosežejo tisto, česar njim ni uspelo doseči z nacionalnimi reformami«. Pridružitev EU v letih 1993--1994 je državo oropala številnih orodij, ki so ji prej olajšala boj proti brezposelnosti in za višanje družbene mezde. Zato je kljub vrnitvi socialnih demokratov na oblast v letu 1994 neoliberalni program »zmanjševanja primanjkljaja, nadzora nad inflacijo in uravnoteženih proračunov namesto polne brezposelnosti in pravične razdelitve dohodka ostal temeljni kamen makroekonomske politike«.

Iz Kratke zgodovine neoliberalizma

David Harvey, eno največjih imen sodobne geografije in marksizma, je pri nas razmeroma neznan avtor. Edini njegovi knjigi, ki ju imamo v prevodu, sta izšli šele letos, čeprav je Harvey svoje prve prelomne študije objavil že pred desetletji. Najprej smo dobili Kozmopolitstvo in geografije svobode (Sophia, 2012), »propedevtično knjigo za vse, ki imajo dovolj neumnosti režimskih sociologov o globalizaciji, informacijski družbi in civilizacijski krizi in ki verjamejo, da zgodovinske naloge družboslovne teorije presegajo apologetiko obstoječega«, če naj navedemo spremno besedo Primoža Krašovca. Ta mesec pa je na knjižne police prišla tudi Harveyjeva največja uspešnica Kratka zgodovina neoliberalizma (Studia humanitatis, 2012).

Neoliberalizem je spoznavni predmet, ki se v vsakdanji uporabi izmika jasni konceptualni opredelitvi. Nekateri ga tako uporabljajo kot sopomenko za neoklasično ekonomijo, drugi govorijo o posebni etapi v zgodovini kapitalizma, ki se od njega morda celo bistveno razlikuje, za tretje pa neoliberalizem utelešajo mednarodne finančne in trgovinske organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija. Kakor Foucaultova predavanja o rojstvu biopolitike ter zbornik Plehweja in Mirowskega o društvu Mont Pelerin, če naj omenimo preostali ključni študiji neoliberalizma, tudi Harveyjeva Kratka zgodovina opravi velik korak v smeri rešitve te konceptualne zmede. Neoliberalizem lahko po Harveyju tako razumemo dvojno, »bodisi kot utopični projekt udejanjenja teoretske zasnove preureditve mednarodnega kapitalizma bodisi kot politični projekt ponovne vzpostavitve pogojev za akumulacijo kapitala in za obnovo moči ekonomskih elit«. Harvey pokaže, da je v zgodovini prevladal drugi od obeh političnih ciljev. Medtem ko je prihod neoliberalizma na svetovni oder po dolgi gospodarski krizi sedemdesetih let 20. stoletja (Thatcherjeva je na oblast prišla leta 1979, Reagan pa dve leti kasneje) res nekoliko dvignil profitno stopnjo in stopnjo rasti BDP, stopnji inflacije in brezposelnosti pa znižal, je bil takšen izid še vedno neprimerljiv s splošnim razcvetom povojnega keynesovstva. Glavni uspeh neoliberalizma se tako skriva drugje, v obnovi moči kapitalističnega razreda, ponekod, na primer na Kitajskem in v državah nekdanjega socialističnega bloka, pa celo v oblikovanju tega razreda. T. i. »strukturne reforme« (razgradnja socialne države z izgovorom proračunskega varčevanja ter liberalizacija, deregulacija in privatizacija gospodarstva z izgovorom spodbujanja tujih investicij in rasti domačega BDP), ki jih zlasti v času gospodarskih in finančnih kriz vsiljujejo omenjene mednarodne organizacije, je tako treba razumeti predvsem v luči političnega projekta spreminjanja razrednih razmerij moči.

Kako naj torej razložimo to, da Slovenija po vseh izmerljivih makroekonomskih kazalcih sodi med gospodarsko in finančno (tudi javnofinančno) trdnejše članice Evropske unije, njena trenutna vlada pa vseeno grozi s prihodom zloglasne Trojke, tj. Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije, ki naj bi tako zelo nujne strukturne reforme izvedla namesto nas, če bi si jih slučajno drznili zavrniti v parlamentu ali na referendumu?